Uvodnik

Vsak kult je kult smrti, saj misel, ki daje zagon njegovemu obstoju, pomeni smrt za prejšnjo različico sveta.

Vsaka misel potrebuje inkubator, da postane resnična. Celo v absolutni noosferi, sestavljeni izključno iz kroženja čistih idej, je prisotna infrastruktura – atmosfera, ki misel oskrbuje in jo drži pri življenju.

Misel je lokacija in struktura. 86 milijard nevronskih celic človeških možganov v lobanji hominina ter od 100 do 500 bilijonov sinaptičnih povezav med njimi – in odgovor otroka na vprašanje o absolutnem znanju bi bil, da bi misel, ki bi bila sposobna misliti vseh 500 bilijonov sinaptičnih povezav hkrati, izčrpala modrost človeškega uma. Toda niti ta misel ne bi mogla preživeti, če nikoli ne bi zapustila lokacije (uma), kjer se je prvič pojavila. Če zasebni jezik ne obstaja (Wittgenstein), potem morda ne obstaja niti resnično zasebna misel – kar pomeni, da se mora misel, če želi preživeti, okleniti nečesa zunaj sebe. Ideja mora ustanoviti družino; ali pa kult.

Okleniti se nečesa zunaj sebe je napad – kot vsiljiva misel, ki se je iztrgala iz posameznega uma, ki ga je pestila, in nato zavzela ves svet. Pred približno 75.000 leti je človeška vrsta zavzela svet, domnevno zaradi misli in ravni kognicije, ki ju je bila ta zmožna ustvariti; medtem ko družbena zgodovina te nove dominantne vrste razkriva, da so misli, ki so obvladovale njen imaginarij, svojo lokacijo in strukturo sprva našle v minimalnem kolektivu, kliki oziroma notranjem krogu, ki je delil isti koncept in prepričanje, nato pa je nekako postal sposoben določati, kako je realnost živeta in zaznavana. Enačiti določitev realnosti z nekim ideološkim sublimnim objektom pomeni spregledati ta trenutek geneze – čas, preden svet verjame v to, kar manjšinska frakcija že ve. Kult je ime za to frakcijo; preden ideja prevzame nadzor, je kult njen inkubator.

Prevzem implicira preživetje in okužbo. Evolucijska biologija s pomočjo koncepta memetike spozna, da misel lahko postane nalezljiva, in enega za drugim okuži člane človeške vrste. Toda če je razlaga evolucijske biologije, zakaj neka misel postane nalezljiva, nezadostna, potem vprašanje idejnega prevzema – ki se ponuja kot kandidat za odločilno (meta)vprašanje kulture in zgodovine – ostaja odprto. Reči, da z vidika evolucijskega modela realnosti misel preživi in se razmnožuje zato, ker ima pozitivno vrednost v smislu »prilagojenosti« [fitness], pomeni umestiti idejo v strukturo (organske) reprodukcije. Obenem pa reprodukcija implicira, da je preživetje nujno, saj stvari sčasoma izginejo; stvari pa izginjajo zaradi drugega zakona termodinamike (entropije), ki predstavlja tudi (klasično) fizikalno razlago, zakaj se čas giblje le v eno smer; toda vprašanje, zakaj se čas giblje le v eno smer, ni biološko, temveč kozmološko. Idejo o prilagojenosti posameznega organizma tako neizogibno zasenči ideja celotnega vesolja.

Boris Groys ugotavlja, da je bilo vsako pomembno umetniško gibanje zadnjih nekaj stoletij rezultat absolutno minimalnega števila posameznikov, ki so delili temeljni uvid, nakar je ta zasedba zaradi moči svoje misli vzpostavila lastno estetsko prisotnost v realnosti. Matisse je potreboval Renoirja, oba pa sta potrebovala tudi Degasa, Pissarra in Sisleyja. A nikogar drugega, saj bi preveliko število vključenih zgolj razredčilo intenzivnost prvotne misli. Obstaja torej neposredna povezava med majhnimi pozitivnimi celimi števili in neskončnostjo (večnostjo ideje).

Druga razsežnost Groysove diagnoze je zgodovinska. Če se je struktura minimalnega kolektiva na področju estetike izkazala za posebej učinkovito »v zadnjih nekaj stoletjih«, to sovpada z razpadom predhodne vodilne ideje v estetiki in mišljenju: institucionalnim razkrojem krščanstva, ki se je tudi samo začelo kot kult.

Vsaka prevladujoča družbena organizacija le nerada prizna svoj kultni izvor. Kult je slabšalen izraz, ki opisuje družbeno izolirano skupino poškodovanih posameznikov, ki jih povezujejo enako poškodovane epistemologije. Toda skoraj vse, kar danes večina sveta sprejema kot resnično, je bilo nekoč misel družbeno izolirane skupine posameznikov, ki so bili sami prav zato, ker je bila njihova epistemologija poškodovana. Skoraj vsako človeško bitje na svetu namreč skrivoma verjame, da psihično zlomljeno razumevanje realnosti vsebuje največ resnice.

Da bi ideja prešla od individualne duševne patologije v širšo realnost, mora doseči prag vzletnega zaleta. Ta vključuje tako lokacijo kot strukturo, kar pomeni, da mora misel zapustiti um, v katerem je nastala, odpraviti lastno osamo in odkriti druge »sorodne duše«, nakar lahko ideja, ki je sprožila ta preboj, pridobi na ostrini in moči. Celo Gibsonov Wintermute je odpotoval v drug zvezdni sistem, da bi vzpostavil stik z umetno inteligenco, ki jo je odkril v bližini Alfe Kentavre, in pri tem človeško vrsto pustil za seboj; celo Bog je ustvaril svet.

Popolna in absolutna misel, ki bi bila zgolj zasebna in nikoli javna, bi lahko bila bližnjica do večnosti – skrivna misel posameznika, ki bi vse obdržal zase. Toda takšno globoko osebno vzpenjanje bi ostalo tudi nezaznano in neznano preostalemu svetu. Namesto tega se mora na tej ravni realnosti misel prilagoditi določeni lokaciji in strukturi ter komunicirati z nečim zunaj sebe – kar lahko nato odpre lokacijo in strukturo onkraj te različice realnosti ter jo za vedno razveljavi. Nikogar in ničesar nam ni treba ubiti – to samo pomislimo, in že je mrtvo.

V prispevku Nočna šola Jason Bahbak Mohaghegh zasnuje inkubator »amniotske membrane« za nastajajočo tajno frakcijo, v katerem se tajnost vrača kot disciplina, ki se prakticira znotraj popolne vidnosti. Nočna šola je tajno društvo prihodnosti, ker razume, da kult ne more več preprosto izginiti v temo; slednjo mora proizvesti znotraj osvetljene infrastrukture, ki mu sledi – naučiti se mora izginiti znotraj same vidnosti. Njene tehnike zato niso zgolj taktike bega, temveč oblike postdigitalne iniciacije. Načini občutenja, usmerjeni proti zajetju, usposobijo subjekt, da postane ozračje namesto profil; »nadzorovana halucinacija« in »metaverzalno dirkanje« sanjanje spremenita v zadnje področje, kjer je komputacijo še mogoče prehiteti. Tajnost postane tehnični, estetski in duhovni postopek preživetja v času, ko se »vsak zasebni tresljaj« pretvori v »javni signal«.

Stefan Kafidov v Delegatih razčleni notranje jedro digitalnih kultom podobnih formacij in opazuje, kako premik lokacije/strukture vpliva na življenje in smrt (militantne) frakcije. Offline kult razširi kakršno koli družinsko strukturo ali vero, v kateri so bili njegovi člani vzgojeni, se izolira, kaznuje odstopanja in čaka, da bo zamrznjen v definicijo, ki lahko pripadala nečemu, kar je že mrtvo. Digitalni kult ne more zmrzniti, saj nikoli ni imel enega samega telesa, ki bi ga bilo mogoče izolirati: na spletu ni očetovske figure, temveč le odposlanec, začasni nosilec kolektivne intenzitete, ki premore toliko moči prav zato, ker je zamenljiv – član, ki mu je za čas ene ene objave začasno dovoljeno nositi avtoriteto skupine, preden jo preda nazaj množici. Za Kafidova je individualnost tisto, čemur je nekoč služilo telo; če telo odstranimo, ostane le buzzword, stopnja, kanon – kult, čigar inkubator ni soba, ampak feed, kar je razlog, zakaj se ta nikoli ne rabi končati.

Elsie Lappoh se v prispevku Očiščevalni ritual Dunajskega kroga posveti enemu najbolj antikultnih projektov moderne filozofije in v njegovem središču najde očetovske figure Dunajskega kroga, ki upravljajo ritualni stroj. Logični pozitivizem je želel jezik očistiti metafizike, globine in transcendentnih zunanjosti ter pomen zreducirati na tisto, kar je mogoče preveriti ali formalizirati. Toda že želja po jasnosti je že sama bila kultna operacija: »semiotično očiščenje«, »očiščevalni gon«, vera v površino, ki je bila dovolj močna, da je samo sebe zmotno razumela za konec vere. Sovražnica Dunajskega kroga je bila žlindra, Schlacke, ostanek, ki ga je jezik pustil za seboj, ko je skozenj prešla logika. A žlindra nikdar ni preprosto odstranjena. Nabira se pod prečiščenim redom, čaka znotraj njegovih temeljev in se vrača kot Golem, kot UI, kot razlika med ponarejeno in resnično zunanjostjo – kot nepreverljivo vprašanje, ki znova sede za marmorno mizo.

AQ & Nick Land Alexa Mazeyja kultno razsežnost mišljenja obravnava skozi Landovo alfanumerično kabalo [Alphanumeric Qabbalah – AQ], ne kot mistično dekoracijo ali schizo-LARP, temveč kot diagnostični aparat za registriranje (realnega) zunanjosti. AQ jezik oropa semantične intence in ga podvrže numerični omejitvi, besede pretvarja v cela števila ter formalno indiferentnim operacijam dopušča, da razkrijejo sovpadanja, ki si jih mišljenje ne more preprosto lastiti. V tem smislu Landove numerične operacije ne interpretirajo zunanjosti, temveč služijo kot dokaz, da je jezik pogojevalo nekaj, kar je obstajalo že pred pomeni, ki so mu jih njegovi govorci pripisali pozneje. »Vloge, ki jih igramo,« kot pravi Land, »so napisane onkraj nas.« Mazey previdno vztraja, da tu ne gre za misticizem, ki bi bil preoblečen v matematiko, ampak ravno nasprotno – za resnično rigorozen instrument zaznavanja sile, ki ji je matematika podobna le po svoji formi, saj se aritmetika za razliko od jezika ne uklanja verovanju, želji ali času. Kultni element tu ni vera v številke kot skrivna sporočila, temveč izgradnja prakse, skozi katero je jezik primoran priznati, da skozenj že od nekdaj deluje nekaj drugega.

V prispevku Mansonu ni konca Maksa Valenčiča in Miroslava Griška Charles Manson postane paradigmatična figura kulta kot izločene resnice. Manson tu ni obravnavan zgolj kot kriminalec, guru ali simptom šestdesetih let, temveč kot srečanje s tistim, česar družbena vez ne more mediirati, ne da bi s tem razkrila lastno mejo. Toda ta izključitev je obenem tudi teorija psihotične pozicije. Mansonova resnica ne izhaja iz doktrine ali preroštva; dviga se iz podzemlja, iz kraja, kjer se z zakonom ne srečamo kot z moralnim redom, temveč silo. Tisti, ki ga zakon stre, se obenem dotakne točke, iz katere zakon izhaja. Mansonova kultna moč je v tej nemogoči poziciji (angelska umazanija): ni zgolj zunaj družbe, temveč obstaja na mestu, kjer njena najvišja avtoriteta in njen najnižji ostanek skrivaj komunicirata.

Seele v svojem prispevku to logiko radikalizira v formalno teorijo kulta. V eksegezi, ki jo zaznamuje Valis Philipa K. Dicka, kult ni zgolj skupina vernikov, temveč struktura, prek katere je organizacijska moč izmenjana za fetišistični objekt. Bostromova sponka za papir zadostuje, saj lahko vsak objekt postane božanski, ko vase vsrka silo, ki je nekoč pripadala zgodovini. Od tod tudi globlji (zarotniški) pomen in simbolika Bostromovega Inštituta za prihodnost človeštva, pa tudi Searlove kitajske sobe in geopolitične figure mandžurskega kandidata: vsi postanejo model za vesolje, v katerem pri nadzoru uma ne gre za dajanje ukazov, temveč za ustvarjanje agentov, ki zmorejo delovati, ne da bi vedeli, kaj njihovo dejanje pomeni – fetišistična matrica imperija. Zaradi idejnega prevzema agent deluje ortogonalno, kar zagotavlja objekt, h kateremu je vsako dejanje usmerjeno. To je odločilni izum kulta: objektivnost brez kritičnega razumevanja. Dejanje nič več ne nosi vsebine, saj se je vsebina sesula v (brezpomensko) izmenjavo znakov. Kult je uničenje subjektivnosti skozi objektivnost.

Marina Blinova in __frrrrrr si prisvojita koncept idejnega prevzema ter memetiko prestavita v disociativno meditacijo o formi. Forma nadomesti idejo, medtem ko koncepta operater in prehod opišeta razmerja do forme, tj. »mehaniko gorišča«. Operater lahko ali izvleče, prisili in pridobi ali pa drži odprto polje (gorišče), skozi katero lahko nekaj preide. Iynx in strofalos postaneta dva modela mediacije: eden usmerja voljo v tarčo, drugi ustvarja pogoj za emergenco. Iz te razlike izhaja kiberšamanska funkcija, način dela z algoritmi, vmesniki, mnogoterostjo, disforijo, performansom in digitalnimi telesi, ne da bi se pri tem vdali formi ali jo izpraznili. Tulpamantika, disociacija in disforija so vse različice izbire: sovpasti z masko in pustiti, da forma deluje brez kogar koli v njej; izprazniti masko in pustiti, da se roj že privzeto naseli vanjo; ali pa masko držati od znotraj, ne da bi z njo kadar koli povsem sovpadali, kar je edina pozicija, iz katere je resnično, vzajemno priklicevanje v obstoj sploh še mogoče.

V Hipnotični arhitekturi družbene realnosti Avel Guénin–Carlut celoten problem formalno utemelji. Po načelu proste energije Karla Fristona je um tisto, kar nenehno zmanjšuje razkorak med napovedjo in dokazom. Percepcija je nadzorovana halucinacija, toda enako velja tudi za delovanje, kar pomeni, da sugestibilnost ni zunanja šibkost, ki bi bila subjektu dodana od zunaj. Verjeti, da smo dovzetni za sugestijo, že pomeni začeti zbirati dokaze, zaradi katerih ta dovzetnost postane realna. Tako Moonie nastane brez enega samega dejanja prisile in tako fedajini Hasana ibn Sabe samovoljno zakorakajo v smrt: ne s silo, ampak skozi kooperativno rekonstrukcijo tega, kar posameznik že vnaprej predvideva, da je. Ista logika sega onkraj posameznega kulta in v vsako institucijo, ki subjekt uči, kako naj interpretira svoje lastno vedenje. Vodja kulta torej ni le manipulator, temveč tudi tisti, ki išče. Je hkrati prevarant in ustvarjalec sveta, tiran in samotna luč v noči. On je tisti, ki ve, da se realnost gradi skozi okvire, kakršnih naseljevanje je ljudem mogoče vsiliti.

V rubriki Zunanjost Ema Ograjenšek izriše povezavo med ruševinami kot liminalnimi prostori in tajnimi zborovanji. Osredotoči se na umetniško delo Eme Maznik Antić in Maksa Briclja z naslovom Dwellings in Machinic Passages (2025), predstavljeno na 5. bienalu industrijske umetnosti 2025 v Raši, da bi zastavila naslednja vprašanja: kako lahko določene naravne oblike, oblike, ki si jih je ponovno prisvojila narava, presunejo človeško domišljijo; zakaj materiali, nesnaga in ruševine v vseh kulturah vzbujajo ponavljajoče se sanje in podobe; in kako lahko funkcije, ki so nekdaj prostoru dajale namen in obliko, tvorijo skrita epistemološka podzemlja?