Maks Valenčič: Subjektivacija medija v teoriji-fikciji

1. Subjektivacija medija

Začnimo s slavno McLuhanovo frazo “medij je sporočilo.”[1], ki fokus prestavlja s sporočila na njegov nosilec: medij. Ko McLuhan pravi, da je medij sporočilo, s tem misli, da je resnično “sporočilo” vsakega medija ali tehnologije sprememba obsega, hitrosti ali vzorca, ki ga uvede v človeške zadeve ter da se do te ravni lahko dokopljemo šele, ko se nehamo ukvarjati z njegovim sporočilom.[2]

Ta obrat je danes skoraj preveč enostavno ponotranjen. Rečemo: seveda, algoritmi, vmesniki, platforme, infrastrukture – vse to določa sporočilo. A tu se pojavi problem: če je medij sporočilo, potem je “sporočilo” medija praviloma neizrekljivo znotraj samega medija. Ker je medij tisto, kar omogoča posredovanje sporočila, hkrati preprečuje posredovati sporočilo, ki se tiče samega medija. Sporočilo medija je kot slepa pega, ki je hkrati najbolj realna točka izkušnje. Zato se vsaka resna medijska analiza prej ali slej znajde v paradoksu: poskušamo izreči nekaj, kar deluje kot pogoj izrekanja.

McLuhanov odgovor je bil znan: če medija ne moreš “razložiti” znotraj medija, ga moraš nekako pokazati. Zato je za njega umetnost (in širše: eksperimentalne oblike zaznave) privilegiran prostor medijske zavesti. Umetnost se ne ukvarja z “vsebino”, ampak z učinki: s tem, kako medij reorganizira percepcijo, ritem, pozornost, družbeno koordinacijo.[3] Sporočilo medija je sprememba v mediaciji, ne pa učinek medijskega sporočila.

Tu se Groysova intervencija v eseju “Subjectivity as medium of the media” pokaže kot nenavadno natančna.[4] Če je standardna formula sodobne teorije “smrt subjekta”, Groys predlaga, da je treba vprašanje obrniti: kdo je subjekt te “smrti”? Kdo je subjekt želje, da bi bil subjekt – tudi če gre za željo, ki se zaveda, da je iluzorna? Groys vpelje razliko med gospodarjem in strežnikom (in ne sužnjem) v kontekstu boja za samoprepoznanje dveh zavesti v Heglovi Fenomenologiji duha in jo prenese v medijsko okolje: gospodar-subjekt je tisti, ki verjame, da medij služi njegovi intenci; strežnik-subjekt je tisti, ki se nauči, da intenca ni odločilna, da “sporočilo” potuje kot tok, ki ga je mogoče kanalizirati, filtrirati, pospešiti, upočasniti.

Groys tu naredi še en premik, ki je za naš problem ključen: pokaže, da gospodar ni gospodar zato, ker bi imel več “moči”, ampak zato, ker deluje kot točka, ki lahko prekine verigo posredovanja. Gospodar lahko reče: to je moje sporočilo, jaz stojim za tem, jaz jamčim. Njegova avtoriteta je v tem, da lahko “pripiše” posredovanju izvor. V modernih institucijah je to mesto pogosto zasedla država: država je bila produkt gospodarja, a ko se enkrat vzpostavi kot aparat posredovanja, začne gospodarja ukinjati – ne zato, ker bi postala bolj “svobodna”, temveč zato, ker se posredovanje avtonomizira. Država (platforma, birokracija, protokol) začne določati možnosti posredovanja, gospodar pa postane zgolj še ena instanca v njenem protokolu.

V tej perspektivi “smrt subjekta” ni izginotje subjektivnosti, temveč preobrat njene funkcije. Kapitulirani subjekt, ki se odpove lastnemu sporočilu, postane operativni subjekt: subjekt, ki deluje kot medij medijev. Groysova figura “strežnika” (Google, Facebook, Wikipedia) je tu simptomatična[5]: subjekt, ki ne trdi več, da ima sporočilo, zavzema mesto strežnika in – ne da bi se imenoval za avtorja – določa pogoje, pod katerimi nekaj postane sporočilo. Glas uporabnika se nato preoblikuje v posredovanje: ne “to je moje mnenje”, ampak “to je tisto, kar kroži”, “to sem našel”, “to mi je pokazal algoritem”. Subjektivnost se premakne iz produkcije vsebine v upravljanje kanala.

Edino sporočilo, ki ga je v teh pogojih mogoče posredovati, je torej sporočilo same nemožnosti posredovanja. Subjektivacija medija ne pomeni, da “subjekt uporablja medij”, temveč da se subjekt lahko pokaže le tako, da “uprizori” lastno smrt oziroma nemožnost posredovanja lastnega sporočila – določenost s strani medija. Smrt subjekta je po Groysu ravno to: edina subjektivnost, ki subjektu v teh pogojih preostane, je, da uprizori lastno določenost, kajti to je edino sporočilo, ki ga je v teh pogojih mogoče posredovati; jasno, sporočilo medija.

Zato se raziskovanje medija nujno približa njegovi “notranjosti” – ne toliko tehničnemu jedru (kjer so strežniki, modeli, podatkovni centri), kolikor spremembam na ravni mediacije. In tu naletimo na drugo ključno poanto: do sprememb na tej ravni praviloma ni neposrednega dostopa. Notranjost medija je črna škatla ne zato, ker bi bila skrivnostna, ampak ker je operativno neprosojna: določenost je jasna, a način dololočenosti je skrit. To je torej paradoks novega medijskega stanja: da lastnega sporočila ni več mogoče posredovati, hkrati pa ni moč dostopati do sporočila medija. Določeni smo, a ne vemo kako.

Če je to res, potem subjektivacija medija ni “kritika medija” v starem smislu (razkritje ideologije), temveč specifična praksa: performiranje subjektivnosti, ki jo medij omogoča, do točke, ko se medij razkrije kot medij. To je tudi razlog, zakaj se danes umetnost, teorija in fikcija tako pogosto prepletajo. Teorija, ki hoče misliti medij, mora nekako postati njegov vmesnik; in vmesnik ni nevtralen opis, temveč aktivna konfiguracija. Ko se teorija pretvarja, da stoji “zunaj”, v resnici reproducira najmočnejšo iluzijo medija: iluzijo transparentnosti.

Tu se odpre vprašanje teorije-fikcije: ali je to zgolj stil pisanja, ali pa je to način, kako medij vstopi v teorijo kot notranji pogoj? Teorija-fikcija ne “upodablja” medij, temveč ga subjektivira – subjektivnost prevzame vlogo mediatorja, ki naredi delovanje medija vidno. V tem smislu teorija-fikcija ni estetska preferenca, ampak simptom: ko se medij spremeni dovolj radikalno, postane navadna teorija premalo, ker ne zmore posredovati sporočila medija (spremembe v mediaciji) brez tega, da bi hkrati uprizorila svojo lastno vpletenost.

Če tukaj navežemo še na akceleracionizem, lahko izpostavimo še eno razsežnost subjektivacije medija: akceleracionizem ni zgolj opis kapitalizma kot motorja pospeševanja, temveč poskus, da se subjektivnost “uglasi” na teleonomijo posredovanja – na signal, ki ga proizvaja sam režim mediacije. Gre za to, da “pospeševanja” ne prevedemo v moralno ali ideološko zgodbo, temveč ga beremo skozi njegov telos: telos specifičnega diagrama posredovanja (medija), ki nas orientira, ne glede na to, kaj mislimo, da počnemo.[6] V tem smislu je akceleracionizem (v svojih najboljših trenutkih) teorija o tem, kako postati notranjost medijskega stanja: ne več komentator zunaj, ampak nosilec procesa, ki posreduje posredovanje.

2. Zunanjost postane notranjost in obratno

Raziskovanje medija nas skoraj avtomatično vleče v njegovo notranjost: v njegovo materialno infrastrukturo, v tehnične pogoje delovanja, v operativne protokole, po katerih medij sploh posreduje informacije. Toda ravno tu se zgodi obrat. Kar nas v resnici zanima, niso materialne lastnosti medija kot takega, temveč spremembe na ravni mediacije, ki jih beležimo zunaj medija. To, kar je notranje (pogoji mediacije), začnemo brati zunaj medija – v svetu, praksah, načinu, kako se realnost preureja pod pritiskom novega režima posredovanja, kajti ta režim postane viden le prek njegove subjektivacije. Skratka, sprememba ni vidna, dokler medij ni subjektiviran, nobeno raziskovanje medija pa zato ne kar tako daje vpogled v to spremembo. Dostop do notranjosti ni pot v globino naprave, temveč izstop na površino sveta, kjer se učinek mediacije šele pokaže.

V tem smislu subjektivacija medija ni psihološki proces, temveč performativni. Umetniki subjektivirajo medij, s tem pa naredijo vidne spremembe na ravni mediacije: s subjektivacijo izpostavijo meje in možnosti posredovanja (kaj je sploh mogoče, kaj je možno posredovati, kje komunikacija razpade, kje se prevesi v šum, kje se zgosti v nekaj novega). Subjektivacija medija izpostavi pogoje mediacije – a njeni učinki se ne zgodijo “znotraj” medija, temveč zunaj, v svetu, ker se tičejo posredovanja kot razmerja med notranjim in zunanjim.

Tu je Seelejeva os zunanjost-notranjost uporabna, ker prestavi težišče z medija kot nosilca na medij kot razporeditev meje.[7] Notranjost in zunanjost nista dva prostora, ki bi ju lahko ločili z rezom; sta polarnosti, ki jo medij proizvaja kot diagram. To pomeni, da je notranje pogosto tisto, česar ne moremo neposredno videti, vendar jo lahko zaznamo kot nujnost v tem, kar se dogaja zunaj. In obratno: zunanjost postane mesto, kjer se notranjost uprizarja in razkrije.

Zato črna škatla ni zgolj metafora skrivnosti, ampak natančen opis sodobnega medijskega stanja. Pri črni škatli ne gre za to, da bi jo enkrat za vselej odprli in našli resnico v njenem drobovju. Relevantnejša postane praksa testiranja: input/output, vmesnik kot vstop, svet kot izstop – in nato povratna zanka. Medija ni mogoče raziskovati drugače kot prek participacije. Šele ko sodelujemo v njegovem režimu, se pokaže, kaj je njegova notranja nujnost in kam se njegovi učinki dejansko iztekajo.

Seele tu razlikuje med mišljenjem okvirja in mišljenjem mreže: okvir je nevidna struktura, po kateri se orientiraš in znotraj katere kultiviraš “prave” poteze, mrežna inteligenca pa se gradi skozi povezave – skozi odkritje relacij, ki so bile latentne.[8] Internet v tem smislu ne ustvarja povezav iz nič; prej poveča resolucijo vzorca: naredi ga zaznavnega, kot da bi se realnost izostrila in začela kazati svoje relacije. Ko se ta resolucija izboljša, postane očitno, da se “notranje” (pravila, protokoli, selekcije) bere v “zunanjem” (navade, dogodki, simboli, afekti) – in da je zunanjost pogosto že učinek okvirja, ki ga sami ne vidimo.

Ko se to zgodi, se začne dogajati nekaj, kar lahko opišemo kot epifanijo: občutek, da medij komunicira z nami. Ne v smislu personaliziranega sporočila, temveč da realnost začne delovati kot zaslon, znak, koda. Empirično in transcendentalno se zlijeta: konkretni dogodki (empirični) se začnejo kazati kot nosilci pogojev izkustva (transcendentalni). Iz empiričnega naredimo transcendentalno – in nato ta transcendentalni okvir nazaj pade v empirično kot nova normalnost.

Zato je simbolistično branje realnosti danes manj estetska poza in bolj spontana metoda orientacije v novem medijskem stanju. Iskati simbole v realnosti pomeni iskati kodo: ne zato, ker bi bila realnost le iluzija, temveč ker dogodek postane dogodek šele v obliki kompresije - slike, mema, ikone. Spremeniti svet v umetnost je v tem smislu spremeniti ga v zaslon, tehnologijo, črno škatlo: v režim, kjer je vidnost vedno že formatirana.

Fotografija eksplodiranega oziroma gorečega Cybertrucka pred Trump International Hotelom v Las Vegasu (1. januar 2025) je dober primer takšne kompresije. Objekt (električno vozilo), arhitektura (Trumpova znamka), tehnološka fantazma (futurizem kot obljuba rešitve) in katastrofa (ogenj/eksplozija) se zložijo v en sam znak. Ne gre več za to, kaj se je res zgodilo, temveč kako realnost sama postane ikonična: kako se kaže kot koda, ki jo je treba brati, ker je ta koda hkrati pogoj, po katerem dogodek sploh šteje za dogodek.

Ta kompresija je simptom subjektivacije medija: vedno več dogodkov v realnosti je medijskih dogodkov, ne zato, ker bi jih mediji samo pokrivali, temveč ker medij vedno bolj zaobsega realnost in jo reflektira. Zunanjost začne reproducirati notranjost: svet postane površina, na kateri se kažejo pogoji mediacije. In ravno zato se pojavi presežek na ravni označevanja: dobimo občutek vpogleda v to, kar proizvaja realnost, v samo produkcijo pomena.

Tu se odprejo metafizični “pljuski čez mejo”: teorije simulacije, univerzalne komputacije, kozmičnega algoritma. Te niso zgolj zablode ali pop-kultura, ampak empirični simptomi novega medijskega stanja: poskusi, da bi zajeli dejstvo, da medij nastaja hkrati kot notranjost in zunanjost, zato ga ni več mogoče lokalizirati. Okultno v tem okviru dobesedno pomeni skrito: okultne tehnologije so skriti pogoji mediacije, ne nujno nadnaravne sile. Mistično izkustvo nastopi, ko se ti pogoji nenadoma zazdijo neposredno dostopni – ko dobimo občutek, da je koda razkrita in da je realnost dobila barvo (vibracijo).

Zato medij proizvaja samorefleksivnost: sproži vračanje k samemu sebi. Ko opazujemo vzorce med vrsticami – ko se zdi, da vidimo stvari, še preden se zgodijo – ne gre za prerokovanje, temveč za zaznavo diagramov: za vpogled v to, kako internet in druge infrastrukture skrbijo, da do določenih povezav pride, da se določene relacije stabilizirajo, da se določeni znaki ponavljajo. Videti vzorec pomeni participirati v pogojih izkustva v realnem času – tako da se dogodek bere skupaj s pogoji, ki so ga naredili možnega.

Na tej točki postane relevantna tudi akceleracionistična intuicija: ne kot fetiš hitrosti, temveč teorija približevanja novemu medijskemu stanju. V tekstu o tehnologijah razuma je ključna misel implikativne sinteze: če si v določenem lokusu, potem v določenem diagramu realiziraš določen telos, ne glede na to, kaj počneš.[9] To je jezik, ki najbolje opiše občutek, da medij komunicira – ne kot vsebina, temveč kot nujnost poti, ki jo vzpostavi. V navezavi na CCRU-jevo hipersticijo in Landovo teleonomijo/teleopleksijo je subjektivacija ravno to: postati nosilec sporočila medija tako, da se ti zunanji svet začne kazati kot notranja logika, kot shema, ki te vodi in premešča.

Subjektivacija medija je torej hkrati obrat in ujetost. Po eni strani daje vpogled v medijski a priori: v pogoje, ki nas formatirajo, še preden sploh lahko izberemo. Po drugi pa prav ta vpogled naredi jasno, da zunanje ni več zunaj medija. Vmesnik je vstop, rezultat je izstop v svet in spet nazaj. Medij ni več objekt, ki ga opazujemo od daleč, ampak način posredovanja, ki nas vpne kot elemente lastne povratne zanke. In to je natančna definicija inverzije: notranje postane zunanje – in zunanje se izkaže kot notranjost, ki postane šele zdaj razvidna.

3. Tri stopnje teorije-fikcije: sprejetje, teoretizacija in subjektivacija virtualnosti

Če poskušamo to dinamiko razporediti v bolj jasen razvoj, se lahko opremo na tri stopenjski prikaz teorije-fikcije: (1) sprejetje, (2) teoretizacija in (3) subjektivacija virtualnosti. Ne gre za zgodovinsko periodizacijo v ozkem smislu, temveč za logiko “približevanja” mediju – za to, kako kolektiv, praksa ali pisava postane kompatibilna z novim medijskim stanjem.

Prva stopnja – sprejetje virtualnosti – je najprej afektivna. Gre za suspenzijo neverjetja (suspension of disbelief),[10] vendar ne v literarnem smislu, temveč v ontološkem: sprejeti, da virtualno ni “manj realna”, temveč drugačna organizacija realnosti. Sprejetje virtualnosti pomeni: ne razlagati virtualnega kot iluzije, temveč kot novega režima produkcije realnosti. Tu je pomembno, da sprejetje ni enako nekritičnemu navdušenju. Sprejeti virtualnost pomeni tudi sprejeti njeno grozo: da se realnost vse bolj obnaša kot vmesnik, da je resničnost vedno bolj odvisna od protokolov, da “dejstva” niso več primarni nosilci orientacije, ampak učinki medijske stabilizacije.

CCRU je bil uspešen (če sledimo tej diagnozi) zato, ker je virtualnost vzel resno v času, ko je bila še obravnavana kot subkultura, igra, marginalni dodatek k “resničnemu” svetu. Vzel jo je resno v smislu: to ni nova tema, ampak ontologija. In ravno zato se je moral njegov jezik deformirati: navadna akademska proza ni bila več dovolj, ker je predpostavljala mesto zunaj, ki ga ni več bilo. Teorija-fikcija je bila način, kako sprejetje virtualnosti postane pisava: ne opis, temveč vstop.

Miguel Prado to gesto opiše zelo natančno: relevanca CCRU-ja ni v tem, da bi “pisali o kiberprostoru”, temveč, da je kot kolektivni organizem izvedel prehod – eksodus – v virtualnost.[11]

Resnična relevantnost CCRU-ja ne leži zgolj v njihovih besedilih ali v njihovem mitotvorju (myth-making), temveč v eksodusu, ki so ga izvedli kot kolektivno telo. Bili so med prvimi, ki so – skoraj prezgodaj – naselili prehodni prag med fizičnostjo sveta poznega dvajsetega stoletja in virtualnimi prihodnostmi, ki so bile takrat le napol obljubljene. Čeprav so bili še zasidrani v materialnih teksturah devetdesetih let (ulice, kletni klubi, subkulturni tisk), so anticipirali in pospeševali proti prihajajoči, dematerializirani, spletni eksistenci. Njihovo delo uteleša ta prehod: ne zgolj kot komentar kiberprostora, temveč kot dobesedni prehod skozenj, ki filozofijo, umetnost in libidinalno spekulacijo potegne v abstraktne meje zgodnjega internetnega imaginarija. V tem niso bili zgodnji posvojitelji, temveč zgodnji dezerterji starega sveta – ubežniki zgodovine, ki bežijo v podatkovni tok, šifriranje in algoritmične prikazni.

Toda ta stopnja je še vedno dvoumna: sprejeti virtualnost lahko pomeni tudi uživati v njej kot eskapizmu. Zato je potrebna druga stopnja – teoretizacija virtualnosti. Tu se začne delo konceptov: opisati vzorce, zanke, logike, ki omogočajo virtualno. Teoretizacija pomeni: virtualno ni le vsebina, temveč infrastruktura; ni le “fikcija”, temveč realna operativnost. Na tej stopnji nastajajo pojmi kot hipersticija, pozitivna povratna zanka, strojna želja (machinic desire), kapitalizem kot umetna inteligenca iz prihodnosti.[12] Pojmi niso zunanja razlaga, ampak orodja za to, da se sprememba v mediaciji začne prepoznavati kot sprememba.

Teoretizacija virtualnosti je druga stopnja prav zato, ker sprejetje še ni dovolj. Tu se virtualno ne vzame več kot atmosferični ‘vibe’, temveč kot režim produkcije realnosti: kot način, kako so procesi, institucije in subjektivnosti organizirani prek abstraktnih aparatov (kapital, podatki, modeli, protokoli). Najboljši primer take teoretske utemeljitve je knjiga Tujost kapitala Primoža Krašovca: poskus, da kapital mislimo iz perspektive, ki ni antropocentrična: kapital “za našim hrbtom” ne pomeni le nepredvidljivih posledic, temveč to, da kapital operira po lastni, tehnološko-ekonomski logiki, ki se ne ravna po željah, pričakovanjih ali moralnih zgodbah svojih udeležencev. Virtualnost tu ni dekoracija, ampak ontologija posredovanja – in teorija postane način, kako mapirati njene pogoje: kje se zgodi rez, kje poteka selekcija, kje posredovanje zareže v realno in preuredi, kaj sploh lahko šteje kot signal.

Ta stopnja pa ima svojo skušnjavo: ostati pri mapiranju. Lahko vzpostavimo popoln diagrama, pa vendar še vedno ostanemo zunaj. Teoretizacija lahko postane varna distanca, intelektualna karantena, ki virtualnost interpretira, ne da bi ji dovolila, da reorganizira način zaznavanja in delovanja. Zato tretja stopnja: subjektivacija virtualnosti – točka, kjer teorija-fikcija ne le ‘razume’, ampak postane operativna življenjska forma v mediju.

Subjektivacija virtualnosti se najčisteje pokaže v umetniških praksah, kjer medij ni tema, ampak okolje in kjer se učinki nove mediacije pokažejo zunaj ‘medija’, v svetu, telesih, ritualih, kolektivnih formatih. MFRU-jev fokus letošnji tematski fokus na ezoterične tehnologije[13] je tu dober zgled: ne kot ‘okultni dodatek’ k sodobnosti, temveč kot poskus, da se skriti pogoji mediacije (ikone, vmesniki, sinhronicitete, algoritmična teleologija) uprizorijo kot praksa – kot iniciacija v črno škatlo. V tem smislu umetnik ne razkriva skrivnosti, ampak se nauči delovati z njo: postane notranjost procesa in v svetu proizvaja učinke, ki so v resnici učinki posredovanja.

Tu teorija-fikcija postane najnevarnejša in hkrati najzanimivejša. Problem teorije-fikcije na tretji stopnji je, da fikcijski elementi erodirajo tisto, kar je prej veljalo za konsenzualno realnost. Včasih to izgleda kot post-resnica, teorije zarote, psihotična logika: vse je mogoče, vse je element, ki se lahko aktivira v nov dogodek. Ampak ta nevarnost je strukturna: če medij formatira realnost, potem se realnost res obnaša kot prostor možnosti, ki se lahko hitro preuredi. V takem okolju je “resnica” manj stabilna referenca in bolj rezultat boja za stabilizacijo vmesnikov.

Zato je ključno razlikovanje: subjektivacija virtualnosti ni isto kot izguba orientacije. Ravno obratno: tretja stopnja zahteva novo vrsto orientacije, ki ni več vezana na stabilne referenčne točke (institucije, avtoritete, “dejstva”), temveč na sposobnost zaznavanja pogojev posredovanja. Orientacija pomeni: zaznati, kje se spreminja kanal, kje se spreminja zanka, kje se preureja razmerje med signalom in šumom. Če je “sporočilo” medija sprememba v mediaciji, potem je orientacija sposobnost, da to spremembo zaznaš, preden se usede v moralne panike ali tehnološki optimizem.

Tu se vrnemo h Groysu: subjekt, ki posreduje sporočilo medija, ni gospodar, ki bi zmagal nad kaosom. Je priča, mediator, nekdo, ki uprizori frustracijo intence in s tem pokaže medij. Teorija-fikcija na tretji stopnji je podobna: ne gre za to, da “izmišljamo svet”, temveč da posredujemo, kako svet nastaja kot rezultat medijskih operacij. Teorija-fikcija je glasnik, ki posreduje sporočilo samega medija, ne pa lastnega sporočila.[14] In prav zato je lahko nevarna: ker lahko njena pisava preureja to, kar poskuša opisati.

Če to apliciramo na aktualne tehnologije, je zanimiv primer LLM-ov. Večina kritikov LLM-ov ostaja na drugi stopnji: analizira podatke, pristranosti, halucinacije, ideologijo. Vse to je nujno. Toda tretja stopnja se začne tam, kjer LLM postane vmesnik: kjer se pisanje, mišljenje, raziskovanje reorganizirajo skozi interakcijo z modelom.[15] Ne zato, ker bi model “vedel”, ampak ker proizvaja novo razmerje med notranjim in zunanjim: naše vprašanje postane del njegovega konteksta; njegov odgovor postane del našega mišljenja; naša orientacija se začne oblikovati kot iteracija. Na tej točki dobimo občutek, da je dovoljeno iti v črno škatlo, ne da bi jo razumeli; dovoljeno je delovati v neprosojnosti.

To je točka, kjer se pojavi motiv sanjanja. “Sanjati medij” pomeni: delovati v režimu, kjer še ni stabilnih konceptov, kjer se signal šele formira, kjer prihodnost medija že deluje kot učinek, a še nima jezika. Sanje niso romantika, ampak metoda: vizualizacija novega režima mediacije, ki se še ni stabiliziral v pojmih. Podobno kot pri grozljivkah, kjer moramo reprezentirati zunanjost, da postane notranje izkusljiva,[16] moramo tudi tu včasih producirati fikcijo, da se medij sploh pokaže.

Tretja stopnja teorije-fikcije je zato tudi politično vprašanje. Če je edina “svoboda” v tem, da poglabljamo medijsko stanje – da ga subjektiviramo do točke, ko postane vidno – potem politika ni več predvsem moralna kritika vsebin, temveč eksperimentiranje s pogoji posredovanja. To ne pomeni, da “vse gre”. Bolj, da je boj za realnost boj za vmesnike: za načine, kako se elementi spreminjajo v dogodke, kako se dogodki spreminjajo v elemente, kako se feed stabilizira kot zgodovina, kako se simulacija vzpostavi kot norma.

Zato bi osrednjo tezo lahko formulirali takole: teorija-fikcija je sodobni način raziskovanja sprememb v mediaciji, ker edina lahko hkrati (a) sprejme virtualnost kot realno, (b) jo teoretizira kot infrastrukturo, in (c) jo subjektivira kot izkustvo, v kateri se zunanjost in notranjost zamenjata. V tej zamenjavi se pokaže, da medij ni objekt analize, temveč situacija, ki proizvaja subjekt; in da je subjekt, če želi razumeti medij, prisiljen postati njegov vmesnik.

3.1. Teorija-fikcija kot orientacija

Če teorija-fikcija res deluje kot vmesnik, potem je njen osnovni etos “pokazati” in ne “dokazati”. Ne gre za to, da bi vzpostavljala resnico proti laži, temveč da bi izpostavila preklop: točko, kjer se realnost preureja kot posledica medija in se sprememba v mediaciji začne kazati kot dogodek. To je tudi razlog, zakaj teorija-fikcija pogosto zveni kot preroštvo: govori iz prihodnosti, ker medij najprej deluje, šele potem se razjasni. Toda to “preroštvo” ni mistika, temveč diagnoza zamika.

Tu je mogoče ponovno razumeti, zakaj je CCRU – kot prvi kolektiv, ki je vzel virtualnost resno – postal nekakšen arhetip. Ne zato, ker bi imel prav v vsaki trditvi, temveč ker je ujel točko, kjer se medij začne subjektivirati: ker je ujel točko, kjer se medij začne subjektivirati: kjer teorija postane fikcija, ker samo tako lahko posreduje sporočilo medija, ki še nima svojega glasnika.

Teorija-fikcija je zato manj literarna žanrska izbira kot medijska nujnost. Ko se spremeni medij, se mora spremeniti način, kako govorimo. In ko se spremeni način, kako govorimo, se spremeni tudi to, kdo lahko govori – in iz katere notranjosti. Zunanjost postane notranjost in obratno. V tem preklopu se subjektivacija medija pokaže kot osnovni problem sodobne teorije.

4. MFRU 2025: ezoterične tehnologije kot laboratorij subjektivacije

Za prikaz tretje stopnje teorije-fikcije lahko vzamemo 31. mednarodni festival računalniške umetnosti (MFRU31) z naslovom Ezoterična ekotehnika. Iracionalna komputacija in zarotniško mreženje, ki “se osredotoča na podtalne in skrite povezave med medijskimi tehnologijami, uporabniki, kroženjem znanja in informacij.”[17] Kuratorski pristop dotične teme obravnava kot polje, v katerem se porajajo skriti pogoji posredovanja: podtalne povezave med napravami, uporabniki, znanjem, kroženjem informacij in političnimi tokovi.[18] Festival svojo izhodiščno točko opiše brez olepševanja: omrežne tehnologije so zvezane z globalnim nemirom, vojnimi režimi in novimi oblikami avtoritarnosti; ideologija umetne inteligence in tveganega kapitala pa pogosto delujejo kot kozmologija, ki to stanje naturalizira.

Ta pristop je zelo skladen s tem, kar v tekstu imenujemo subjektivacija medija: ne razlaga od zunaj, temveč poseg, ki pogoje posredovanja naredi zaznavne tako, da jih spravi v obtok – kot dogodek, kot gesto, kot protokol. V MFRU-jevem okviru “ezoterično” pomeni dobesedno skrito: ne nadnaravno, temveč operativno – tisto, kar deluje, a se praviloma ne kaže (protokoli, selekcije, infrastrukture, implicitne teleologije). Ko se ti pogoji začnejo kazati v svetu v obliki rituala, kompresije, instalacije ali performansa, se zgodi inverzija: zunanjost začne uprizarjati notranjost, notranjost pa postane vidna šele skozi zunanje učinke posredovanja.

V nadaljevanju bomo izpostavili nekaj ključnih projektov in performansov kot “mikro-diagrame” tega prehoda. Ne gre za katalog, ampak za to, kako vsaka praksa na svoj način pokaže: (1) kako medij proizvaja pogoje izkustva; (2) kako se ti pogoji vračajo v svet kot znak; (3) kako subjektivnost nastaja kot vmesnik tega vračanja.

Ukoreninjenje: tehnologija kot substrat, ne kot spektakel[19]

Razstava Ukoreninjenje je že na ravni kuratorske zastavitve simptom tretje stopnje. V ospredju ni toliko sama tehnologija ali ukvarjanje z novimi mediji, kolikor substrat, iz katerega lahko vznikajo nova telesa, ozemlja, fikcije. Ključna poteza ni kritika “digitalnega” kot takega, temveč premik iz funkcije v odklon: v to, kar se zgodi, ko tehnologija ne deluje več kot orodje z jasnim namenom, ampak kot razpoka, skozi katero postanejo vidni njeni učinki. Projekti delujejo v razpokah tehnološke normativnosti – tam, kjer sistem odpove, zboli, postane “defekten” oziroma kjer časovnica (feed) ni več “kanal”, ampak režim, ki proizvaja afekt, vdanost, delirij.

Tu tehnologija preneha biti nevtralen pripomoček: pokaže se kot normativna (vezana na rast, trg, namen), a ravno v okvari razkrije svoj diagram. Stabilizator kamere začne živeti kot navigator pokrajine (Oskar Kandare); hormonsko neravnovesje proizvede kiborško telo (Sofia Talanti); mah z mikrokrmilnikom se preusmeri v blogerski subjekt (Beti Frim); iz paranoj neskončnega drsenja (doomscrolling) se rodi religija (freakygreenfish). To niso “teme”, ampak učinki: preureditev meje med človeškim in nečloveškim, funkcijo in fantazmo, signalom in šumom – in ta preureditev se pokaže zunaj samega “medija”, v svetu kot nova razporeditev možnega.

Arianna Forte: čarovništvo kot protokol odpora[20]

Fortejeva v predavanju Čaranje v računalniških sistemih izpostavlja, da podatkovni in računalniški sistemi proizvajajo oblike dominacije, ki niso le ideološke, ampak eksistencialne: preuredijo globalne pogoje bivanja, ritme pozornosti ter način, na katerega se sploh proizvaja pomen. Njena poteza je pomembna, ker magije ne romantizira (ali mistificira), temveč jo razume kot kulturno-tehnično orodje odpora: ritual kot protokol zaščite in orientacije v razpadajočem “vesolju pomena” – odgovor na entropične krize digitalnih infrastruktur, biomedicinskega inženiringa, ekološkega kolapsa in režimov nadzora poznega kapitalizma (De Martino). Čarovništvo tu ni estetika, ampak praksa, ki poskuša tehnoznanstveno paradigmo zadeti tam, kjer deluje – v samih režimih posredovanja.

To je še ena različica inverzije: magija tu ni notranje prepričanje, ampak tehnika posredovanja – način, kako se z algoritmičnimi režimi sploh lahko ravna. “Magični materializem” zato ni pobeg iz realnosti, temveč poskus, da se materialnost teh režimov prevede v operativno gesto: v prakso, ki se izvaja, ponavlja in deli, ter se lahko vpiše v medij kot proti signal. Subjektivacija se zgodi takrat, ko ritual ne služi “vsebini”, temveč preureja pogoje, po katerih vsebina sploh kroži.

Pedro del Real Lavergne: PowerPoint kot tele-evangelijska mašina[21]

Ludd živi! (Svetost v stroju) je performans, ki se pretvarja, da slavi digitalno dobo – in prav s tem pokaže njeno teologijo. PowerPoint postane “najmočnejše sredstvo komunikacije”: liturgija korporativnega signaliziranja, kjer se evangelij prosperitete dostavlja v obliki prezentacije. Satira tu deluje kot medijski test: če lahko “svetost mašinerije” artikuliramo v istem korporativnem formatu, s katerim se sicer normalizira enšitifikacija, potem postane jasno, da format ni nevtralen: vnaprej nosi svojo metafiziko in način legitimiranja – proizvaja nujnost, ki se ne opira na dokaz, temveč na verjetje.

Subjektivacija medija v tem primeru ni moralna kritika tehnoloških elit, ampak izpostavitev prisile forme: tele-evangelijska kadenca, evangelij produktivnosti, performativna gotovost, ki jo drži skupaj vizualni protokol prezentacije. Medij komunicira z nami ravno skozi te prisile. Performans jih naredi vidne tako, da posnema in predozira logiko posredovanja – do točke, ko se “signal” prevesi v šum in se format razkrije kot format.

Technologie und das Unheimliche: SIRIUS.EXE 2.0 in izvršljiva vera[22]

SIRIUS.EXE 2.0 pokaže, kako je “ezoterična tehnologija” predvsem metoda za prikaz dvojne narave softvera: kot “racionalnega aparata in kot generatorja prepričanj.” V središču je zamišljena mitologija skupine, ki si pripiše nezemeljski izvor v siriusovem sistemu in digitalne tehnologije vidi kot mediatorje dolgo pričakovane povzdiga. SIRIUS.EXE je hkrati spis, portal in izvršljiva datoteka – sveto pismo, ki se obnaša kot softver: obljublja izhod (razvoj onkraj človeške evolucijske zgodovine), a ga hkrati pogojuje – prevede ga v protokol, disciplino, rutino, ki organizira željo.

Tu se pokaže natančna artikulacija subjektivacije: če softver postane nosilec transcendentalne želje (izhod, eksodus, zapustitev Zemlje), potem medij komunicira kot eshatologija. Ne pošilja “vsebine”, ampak vzpostavi režim poti – path dependence, kjer se obljuba izhoda udejanja kot zaporedje pravil, korakov, ponavljanj. Tele-evangelijska izvedba predavanja to naredi vidno: akademska analiza se zlije s preroško proklamacijo, vprašanje postane vstopni protokol, raziskava pa se prevesi v performans. Inverzija je s tem zaključena: notranjost (koda, infrastruktura) proizvede zunanjost (vero kot učinek), ta pa se nato vrne kot format realnosti – kot način, kako se svet sploh bere in organizira.

4.1. Sklep: ezoterične tehnologije kot način, kako medij postane berljiv

MFRU-jeva “ezoteričnost” je strategija razkritja: naredi vidno tisto, kar se v mediaciji najhitreje naturalizira – infrastrukturo, protokole, selekcije. Včasih je metoda okvara (Ukoreninjenje), včasih ritual (Forte), včasih satirična liturgija (del Real Lavergne), ali pa izvršljiva mitologija (SIRIUS.EXE). Skupni imenovalec pa je isti: medij se ne analizira od daleč, ampak se ga prisili, da se pokaže – tako, da se njegova notranja logika uprizori kot zunanji dogodek.

Če to navežemo nazaj na inverzijo: tu ne gre za to, da bi se prerekali o tem, kako TikTok “vpliva” na percepcijo. Gre za to, da se percepcija sama začne obnašati kot vmesnik. Ko dogodki postanejo kompresije, ko se simboli zgostijo, ko se orientiramo prek kode, subjektivacija medija doseže točko epifanije: občutek, da medij komunicira. In ravno zato je MFRU dober primer tretje stopnje teorije-fikcije: pokaže, kako se virtualnost ne ustavi pri razlagi ali mapiranju, temveč se prevaja v prakso – v načine orientacije, rituale in posege, ki postanejo del samega režima posredovanja.

[1] McLuhan, M. (1964). Understanding Media: The Extensions of Man. The MIT Press.

[2] Prav tam, str. 7-8.

[3] Prav tam.

[4] V nadaljevanju poglavja se opiramo na omenjeni članek Borisa Groysa.

[5] Tu velja izpostaviti dve prekrivajoči se definiciji strežnika: kdor streže in računalnik, navadno zmogljivejši, kot osrednji del omrežja, ki uporabnikom omogoča različne informacijske storitve in izvršuje njihove zahteve.

[6] Leftwich, P. Against flatness. Beyond the horizon of Hypersea the technologies of Reason install. Minas Mongrel [blog]. Dostopno prek https://www.minasmongrel.xyz/blog/against-flatness-beyond-the-horizon-of-hypersea-the-technologies-of-reason-install/

[7] Seele. SEELE 101 (2). Substack. Dostopno prek https://cityofplay.substack.com/p/seele-101-2

[8] Prav tam.

[9] [9] Leftwich, P. Against flatness. Beyond the horizon of Hypersea the technologies of Reason install. Minas Mongrel [blog]. Dostopno prek https://www.minasmongrel.xyz/blog/against-flatness-beyond-the-horizon-of-hypersea-the-technologies-of-reason-install/

[10] Pogačar, T. in Valenčič. Unreality Mode. Šum. Dostopno prek https://www.sum.si/issues/unreality-mode

[11] Prado, M. Entropic Modernity. Šum. Dostopno prek https://www.sum.si/journal-articles/entropic-modernity

[12] LAND, N. Fanged Noumena: Collected Writings 1987–2007, Falmouth: Urbanomic, 2021.

[13] Bevilacqua, D. in Mejač, L. Ezoterična ekotehnika. Iracionalna komputacija in zarotniško mreženje. 31. MFRU. Dostopno prek https://www.mfru.org/mfru-2025

[14] Groys, B. Subjectivity as medium of the media. Radical Philosophy. Dostopno prek https://www.radicalphilosophy.com/article/subjectivity-as-medium-of-the-media

[15] Martin, E. Algorithmic Hierophany. Šum. Dostopno prek https://www.sum.si/journal-articles/algorithmic-hierophany

[16] Land, N. Phyl-Undhu. Shanghai: Time Spiral Press. 2014.

[17] Bevilacqua, D. in Mejač, L. Ezoterična ekotehnika. Iracionalna komputacija in zarotniško mreženje. 31. MFRU. Dostopno prek https://www.mfru.org/mfru-2025

[18] Prav tam. V nadaljevanju se direktno sklicujemo na kuratorski opis programa pri lastni analizi projektov v tem tekstu.

[19] Koprivšek, V. Ukoreninjenje. https://www.mfru.org/si/dogodki/in-rootc

[20] Forte, A. Čaranje v računalniških sistemih. https://www.mfru.org/si/dogodki/arianna-forte-casting-a-spell-in-computational-regimes

[21] Del Real Lavergne, P. Ludd živi! (Svetost v stroju). https://www.mfru.org/si/dogodki/pedro-ludd-lives-svetost-masinerije

[22] Technologie und Unheimliche. Televangeličanski prenos SIRIUS.EXE 2.0. https://www.mfru.org/si/dogodki/technologie-und-unheimliche-the-tele-evangelical-transmission-of-sirius-exe-2-0

ŠUMENJE

Šumenje je nova rubrika revije Šum, ki je namenjena ažurni objavi refleksij, mnenj in intervjujev o praksah in fenomenih sodobne umetnosti in z njo povezanimi teorijami, s fokusom na dogajanju v Sloveniji in širši regiji.

(EN) Šumenje is a new section of the journal Šum, dedicated to the timely publication of reflections, opinions, and interviews on contemporary art practices and phenomena, as well as related theories, with a focus on developments in Slovenia and the wider region.